Džingiskan v kopalnici, ena od pesmi poljske pesnice Anne Świrszczyńske, je posodila ime zbirki njenih izbranih pesmi v slovenskem jeziku. Pisanje, polno čustev, se dotika tem življenja, smrti, ljubezni in vsakodnevnih izkušenj.



Anna Świrszczyńska je na poljsko literarno prizorišče vstopila kot meteor, zunaj vseh sočasnih literarnih gibanj. Njen prvenec Pesmi in proza (1936) je eden od vrhuncev poljske predvojne avantgardne poezije. Zbirka je odmevala še dolgo in vplivala na povojno poljsko poezijo, od Wisławe Szymborske in Zbigniewa Herberta pa do Stanisława Grochowiaka. Enako so osupljale njene poznejše zbirke Veter (1970), Baba sem (1972), Gradila sem barikado (1974), Srečna kakor pasji rep (1978), Trpljenje in radost (1985) in druge. Upesnjevala je telesno ljubezen in čustvena stanja kot tudi nihajoče razmerje med telesom in zavestjo, ter kot občutljivi radar prestrezala spremembe v družbeni klimi. Iz njenih pesmi veje empatičnost, nežnost in pozornost do ljudi in živali. Tabuje je rušila tudi v pisanju o ambivalenci materinskih čustev in mukah rojevanja, pa tudi v pesnjenju o pozni ljubezni onkraj reproduktivne verige.