Marko Tomaš nas uči jezika, ki zmore imenovati divje obraze; z zvokom, ki odmeva v razdejano in zlomljeno, z razigranostjo, ki se v okrutnost zaleti s strastjo in šepetom, raste v muke in prerokbe. Odraščajoča melanholija s predirnostjo vstopa v intimno – in ljubi bolj, kakor zmore dihati. Ljubi bolj . . .

Obstaja to nebo, kalejdoskop, in za nikogar nimam ničesar več.